Vsakega učenca je treba naučiti prepoznati, kje Božjega kraljestva ni. Obkroženi smo s kraji, kjer se Božja volja ne udejanja na zemlji tako kot v nebesih. To so ogromne vrzeli, kjer so zlomljenost, bolečina, preganjanje, trpljenje in celo smrt del vsakdana. Te vrzeli si moramo prizadevati zapolniti s svojim delom za Božje kraljestvo, dokler smo tukaj na zemlji.
Učenci se množijo in Božje kraljestvo se širi hitro in daleč, ko odpremo oči in pogledamo, kje kraljestva ni, ter oznanjamo tako svojim bližnjim kot neznancem.
Videti moramo vrzeli med popolnim izpolnjevanjem Božje volje na zemlji in trenutnim stanjem. To se mora zgoditi na dveh področjih:
Prvo področje so naši obstoječi odnosi. To so naši prijatelji, družina, sodelavci, sošolci in morda sosedje. Tako evangelij potuje najhitreje. Skrb za te ljudi je naravna. V Evangeliju po Luku 16,19-31 vidimo, da je imel celo bogataš, ki je trpel v peklu, tovrstno ljubezen in skrb za svojo družino. Te ljudi je v naše življenje postavil Bog in za te odnose moramo dobro skrbeti – z ljubeznijo, potrpežljivostjo in vztrajnostjo.
Kristusovim učencem lahko pomagaš biti pozoren na to skupino ljudi tako, da jim naročiš, naj napišejo seznam 100 ljudi, ki jih poznajo. Spodbudi jih, naj ljudi razdelijo v tri skupine: vernike, nevernike in tiste, za katere ne vedo, ali sledijo Kristusu ali ne.
Tako si lahko prizadevajo opremljati in spodbujati vernike, da bodo obrodili še več sadu in bodo še bolj zvesti; ter iskati načine, kako narediti učence iz tistih, ki Jezusa še ne poznajo.
Drugo področje, na katerem moramo biti pozorni na to, kje Božjega kraljestva ni, pa so ljudje, s katerimi še nimamo odnosa. Jezus je svojim učencem zapovedal, naj za učence naredijo ljudi vseh narodov na zemlji.
Zapovedal jim je, naj delajo učence tako tam, kjer so se trenutno nahajali, kot tudi v okolici in med ljudmi, ki so bili drugačni od njih, ter celo »do skrajnih mej sveta«. Tako evangelij potuje najdlje. To ni naravno. To je nadnaravno. To je dokaz delovanja Svetega Duha v našem življenju.
Bog ljubi ljudi, ki so najmanjši, zadnji in izgubljeni. Zato moramo svoje življenje posvetiti služenju ne le tistim, ki so nam blizu, temveč tudi tistim, ki so v duhovno najtemnejših kotičkih sveta. Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Služiti moramo tistim, ki so obupani. Obupani ljudje so običajno najbolj ponižni. Pri takšnih ljudeh moramo še posebej iskati in vlagati v tiste, ki so zvesti.
Ne pozabi, zvestoba se izkazuje s poslušnostjo Božji besedi in deljenjem z drugimi. Zvesti ljudje, ki so poslušni in delijo, so kakor dobra zemlja, o kateri je v svoji priliki govoril Jezus. To so tisti, ki obrodijo trideseterni, šestdeseterni in stoterni sad. To niso tisti s trdim srcem, ki zavračajo Božje sporočilo. To niso tisti, ki ob preganjanju odpadejo. In niso tisti, ki jih zamotijo skrbi tega sveta ali bogastvo. So kot obsedenec v Géraški deželi, ki se je na Jezusovo delovanje odzval s poslušnostjo in je z drugimi delil, kaj je Bog storil zanj. Ko se je Jezus pozneje vrnil v to pokrajino, so ga zato množice ljudi želele spoznati.