Ko ljudje razmišljajo o multiplikaciji učencev, mislijo, da je to nekaj, kar poteka po vrsti: (1) Najprej molitev. (2) Nato priprave. (3) Nato deljenje Božje vesele novice. (4) Nato izgrajevanje učencev. (5) Nato ustanavljanje cerkva. (6) Nato usposabljanje vodstva. (7) Nato reprodukcija.
Ko razmišljamo na ta način, se zdi rast Božjega kraljestva kot preprost, linearen in zaporeden postopek. Težava je v tem, da ne deluje vedno tako. Še večja težava pa je v tem, da to ni vedno najboljša pot.
Če želimo videti hitro rast Božjega kraljestva, moramo pričakovati in celo spodbujati nezaporedno rast.
Proces delanja učencev ni zaporeden. Veliko ljudi misli, da je linearen in zaporeden: molitev, priprave na evangelizacijo, evangelizacija, učeništvo, ustanovitev cerkve, usposabljanje vodstva in reprodukcija. Vendar stvari ne potekajo vedno tako.
Predstavljaj si časovnico s petimi točkami: rojstvo (R), ko oseba prvič sliši in razume evangelij (1), ko se odloči slediti Kristusu (+), ko začne delati učence [uporabljati, kar se nauči, in to prenašati na druge] (M) in smrt (S).
V tem scenariju je dolžina duhovne generacije čas od točke 1 do točke M.
Če pa se z novimi učenci pogovarjamo o pristopu največjega blagoslova, ki smo si ga ogledali prej, lahko potek spremenimo in bo slika bolj podobna tej:
V tem scenariju je dolžina duhovne generacije še vedno čas od točke 1 do točke M, lahko pa vidimo, da se je ta čas bistveno skrajšal. Če vzorec ponavljamo skozi več generacij, to pomeni ogromno razliko, saj se učinek pomnoži.
Možen pa je tudi scenarij, v katerem ljudje delajo učence, še preden sami začnejo slediti Kristusu.
Recimo, da najdeš nekoga, ki ga zanimajo duhovne teme, vendar še ni pripravljen predati svojega življenja Kristusu. Pripravljen pa je zbrati nekaj svojih prijateljev in družinskih članov, da bi skupaj preučevali Sveto pismo. Lahko ga naučiš, kako to početi in kako tega učiti tudi druge.
Lahko se zgodi, da se začnejo skupine reproducirati in se urijo novi voditelji, še preden se prva oseba odloči slediti Kristusu. To pomeni, da lahko ljudi vodimo k odrešitvi, namesto da na delanje učencev gledamo kot na nekaj, kar se lahko zgodi šele potem, ko se nekdo odloči slediti Kristusu.
To je prikazano z nalsednjo časovnico:
V tem scenariju se lahko sčasoma (po več generacijah) dolžina duhovne generacije zelo skrajša. V nekaterih primerih, ko ljudje ne morejo ali niso pripravljeni takoj slišati evangelija, še vedno lahko dosežemo podoben učinek s poučevanjem vzorcev multiplikacije na področjih, kot je na primer razvoj skupnosti. Ko se ponudi priložnost, s to že vzpostavljeno mrežo potem lahko delimo evangelij.
To bi bilo lahko videti tako:
Na nek način je torej najpomembnejše za multiplikacijo učencev hitro odkriti, kdo je dobra zemlja. Kdo je tisti, ki bo zvesto uporabljal, kar se nauči, in to posredoval drugim? V mentoriranje takšnih ljudi je vredno vlagati čas, energijo in trud. Z njimi je treba vzpostaviti mentorski odnos. Ko deluješ med ljudmi, ki niso del tvoje obstoječe mreže odnosov, je izredno pomembno, da najdeš takšne ljudi; oni so namreč ključnega pomena za širjenje Božjega kraljestva na nova geografska območja, v nove segmente prebivalstva in mreže odnosov, do katerih ti nimaš dostopa.