Zaradi vodstva širše mreže lahko rastoča skupina majhnih cerkva sodeluje, usposobi nove voditelje in naredi še več dobrih del, ki jih je Bog načrtoval za svoje ljudstvo. Kaj se torej zgodi s cerkvami, ko rastejo in ustanavljajo nove cerkve, ki ustanavljajo nove cerkve, ki ustanavljajo nove cerkve? Kako ostanejo povezane? Kako lahko živijo skupaj, kot razširjena duhovna družina?
Ko se duhovne družine (tj. preproste cerkve) reproducirajo, se kmalu razvijejo mreže povezanih cerkva. Te mreže nato delujejo kot mestna ali območna cerkev.
Na tej mestni oz. območni ravni delujejo starešine in diakoni. Na tej ravni prav tako pridejo do izraza vodstveni darovi, kot so apostol, prerok, evangelist, pastir (pastor) in učitelj. Ti vodstveni darovi so namenjeni predvsem usposabljanju vseh učencev za učinkovitejše služenje. Ti voditelji lahko skupaj s starešinami in diakoni služijo velikemu številu duhovnih družin.
Ta vzorec vidimo v Svetem pismu pri diakonih v jeruzalemski cerkvi in starešinah v efeški cerkvi. Tovrstna struktura deluje po enakih vzorcih, kot preproste duhovne družine. Vzorec 3/3 je uporaben tako za usposabljanje novih voditeljev kot za vzajemno mentorstvo.
Vzorec štirih polj se uporablja pri načrtovanju, vrednotenju in mentorstvu na višjih ravneh. Glavna razlika je v tem, da se nanaša na večje strukture in ne le na posameznika. Cilji in dejavnosti se sprejmejo na ravni, ki je zastopana na srečanju. Običajno področje, na katerem se mreža začne, postane osrednje, ko govorimo o vodstvu.
Ko se vpliv te mreže širi, se dodajajo nove ravni. Če se mreža cerkva, na primer, začne v Radovljici, bo sprva delovala kot mestna cerkev v Radovljici. Ko se njen vpliv širi po gorenjski regiji, začne delovati kot regionalna cerkev, s hčerinskimi cerkvami v različnih mestih in občinah. Z nadaljnjo rastjo bo začela delovati na državni ali celo mednarodni ravni.
V različnih regijah in državah po svetu bodo nastale različne hčerinske cerkve. Te cerkve običajno ostanejo povezane zaradi skupne sestave, skupnih temeljev in začetkov. Če se katere cerkve zaradi logistike, jezika ali drugih dejavnikov odcepijo v lastne mreže, to ni težava. Če se je bistvo uspešno preneslo, je vsaka duhovna družina ali celo vsak član duhovne družine opremljen z vsem, kar je potrebno za ustanovitev novega gibanja delanja učencev. Običajno je vsaka cerkev majhna in šteje od 4 do 12 odraslih.
Cerkve so medgeneracijske, čeprav lahko najstniki začnejo ustanavljati cerkve med svojimi vrstniki, če tako želijo. Zaradi majhnosti so odnosi lahko bolj tesni, spodbuda bolj učinkovita in sodelovanje bolj celostno. Privzeti vzorec za ljudi, ki začnejo verovati ali že sledijo Kristusu in se preselijo na novo območje, ni, da se pridružijo obstoječi cerkvi, temveč da odidejo opremljeni za ustanovitev nove duhovne družine, ki se nato pridruži mreži.
Na ta način lahko duhovne družine ostanejo dovolj majhne, da so zelo plodne in učinkovite v delanju učencev. Majhnost spet omogoča, da so odnosi bolj tesni, spodbuda bolj učinkovita in sodelovanje bolj celostno. Pripravljenost preprostih cerkva in posameznih učencev, da se učijo, izpolnjujejo in delijo Božjo besedo, je duhovna sestava in temelj gibanja. Če se torej vse to uspešno predaja iz generacije v generacijo, od cerkve do cerkve in od vernika do vernika, je v vseh duhovnih družinah in v vsakem učencu pripravljeno vse za začetek novega gibanja delanja učencev.
Ko gibanja začenjajo nova gibanja, vidimo, kako to »prekvasi« testo mesta, regije ali celo naroda. Tako pride Božje kraljestvo in Božja volja se začne uresničevati na zemlji, kakor se v nebesih. Tako lahko izpolnimo veliko poslanstvo in naredimo vse narode za njegove učence.