Oči, da bi videli, kje kraljestva ni

Vsak učenec mora videti, kje kraljestva ni.

Povsod so kraji, kjer se Božja volja na Zemlji ne udejanja tako kot v nebesih. To so ogromne praznine, kjer so zlomljenost, bolečina, zatiranje, trpljenje in celo smrt del vsakdana. Delo na kraljestvu pomeni, da vstopimo v te praznine in temačne kraje in jih skušamo zapolniti z lučjo in življenjem med našim časom na Zemlji.

Učenci se množijo in Božje kraljestvo se širi hitro in daleč, če odpremo oči in pogledamo, kje kraljestva ni, ter da pomagamo preko naših bližnjih in neznancev.

Moramo prepoznati praznine med trenutnim stanjem in popolnim udejanjanjem Božje volje. To se dogaja v dveh sferah:

Obstoječi odnosi

Prva sfera so naši obstoječi odnosi. To so naši prijatelji, družina, sodelavci, sošolci in morda sosedje.

Evangelij tako potuje najhitreje.

Skrb za te ljudi je naravna. V Luku 16,19–31, vidimo, kako je tudi bogataša v peklu skrbelo za njegovo družino. Bog je postavil te ljudi v naša življenja in moramo jim dobro služiti z vztrajnostjo in potrpežljivostjo.

Te ljudi lahko približate Kristusu, da jih prosite, naj sestavijo seznam stotih ljudi, ki jih poznajo. Nato naj jih razvrstijo v tri skupine: Jezusove sledilce, tiste, ki ne sledijo in tiste, za katere ne vejo, ali sledijo ali ne.

Sledilce lahko učenci opremljajo in vzpodbujajo, da bodo bolj plodoviti in zvestejši. Pri nesledilcih se lahko učenci naučijo deliti in jim predstavijo ljubečega Boga.

Stiki in odnosi zunaj obstoječih odnosov

Druga sfera videti, kje kraljestva ni, so naši stiki in odnosi zunaj tistih že obstoječih.

Jezus je učencem naročil, naj naredijo vse narode za učence. Naj jih delajo na svoji trenutni lokaciji in v bližnjih krajih, med ljudmi, ki se od njih razlikujejo in vse do »koncev sveta.«

Tako se evangelij širi najdlje.

To ni naravno, je nadnaravno in dokaz Svetega Duha, ki deluje v naših življenjih. Božji ljubljenci so najmanjši, zadnji in izgubljeni. Zato moramo življenja vlagati v služenje ne le tistim blizu nas, temveč tudi tistim v najtemnejših kotičkih sveta. Bog nasprotuje ponosnim in je milosten do skromnih. Služiti moramo obupanim, saj so ti po navadi najskromnejši.

Pri takih ljudeh moramo iskati in vlagati v zveste. Zvestoba se izkazuje skozi uslužnost Bogu in deljenje z drugimi. Ti ljudje so kot dobra zemlja v Jezusovi paraboli. Oni so tisti, ki se množijo trideset-, šestdeset- ali stotero. Nimajo trdih src, ki zavračajo sporočilo. Ne padejo, ko se soočajo z zatiranjem. Posvetne skrbi ali bogastva jih ne zamotijo. So kot obsedenec v Gadarski deželi, ki se je odzval na Jezusovo sporočilo z uslužnostjo in deljenjem, kaj je Bog storil zanj. Ko se je Jezus vrnil v tisti kraj, ga je posledično pričakala velika množica.